Razmerja med tehnološkimi korporacijami na eni strani ter vladami nacionalnih držav in civilno družbo na drugi strani odpirajo vrsto dilem na področju digitalne suverenosti in korporativne družbene odgovornosti. Skupno tem dilemam je vprašanje, kakšna digitalna preobrazba najbolje odgovarja na potrebe družbe in ljudi.
Nekateri mediji so objavili novico, da bo tehnološko podjetje Google sodelovalo z državo Slovenijo pri digitalni preobrazbi. Vrednost finančne naložbe korporacije je relativno majhna v primerjavi z nekaterimi zadnjimi javnimi razpisi vladnih ministrstev na področju digitalizacije, čeprav se skuša memorandum prodati kot medijsko zgodbo političnih odločevalcev na eni strani in korporativne družbene odgovornosti tehnološkega podjetja na drugi strani.
O vprašljivih poslovnih praksah tehnološke korporacije Google je bilo napisanega že precej. Obsežen pregled je dostopen na povezavi https://en.wikipedia.org/wiki/Criticism_of_Google. Zato je razumljivo, da takšno podjetje potrebuje močno politiko družbene odgovornosti, ki posledično prispeva k njegovemu visokemu korporativnemu ugledu. Več na povezavi https://www.reptrak.com/rankings/company/google.
Toliko o Google dilemi.
Dilema države Slovenije pri tem je večplastna. Najprej gre za problem razmerja moči med majhno državo in globalno korporacijo. Manjše države imajo omejen manevrski prostor za nevtralizacijo lobističnih pritiskov kapitalskih interesov. Še posebej, če državo vodijo odločevalci, ki jih je blizu korporativno razumevanje oblasti. Takšno razumevanje je v principu precej nekritično do prodaje in uporabe produktov določenega tehnološkega podjetja v javni sferi. Po drugi strani pa dvolično do skupnih naporov Evropske unije, ki je za strateški cilj postavila digitalno suverenost. Za povrh je zgodba ovita v celofan politike spektakla, v kateri se veliko dela na podobi, manj na vsebini. Slednja je zato pogosto žrtev pragmatizma.
Še nekaj besed o dilemi nevladnih organizacij (NVO). Nevladne organizacije naj bi delovale kot vest družbe in bile bolj kot ostali sektorji občutljive na zgoraj omenjene dileme. Po eni strani s tem ohranjajo določeno mero neodvisnosti in integritete, po drugi strani pa si zapirajo dostop do finančnih virov za razvoj in nove projekte. Pogosto so tudi označene kot negativistične in kritičarske, zato se od njih toliko bolj pričakujejo alternativne rešitve in predlogi. V kolikšni meri z njimi dejansko prodrejo skozi prej omenjeno sito politike spektakla, pa je že drugo vprašanje.
Nevladne organizacije so v vse bolj potrošniški družbi prisiljene tekmovati za vedno večjo medijsko prepoznavnost, vpliv na odločevalce in financiranje svojih projektov. Veliko vlogo pri tem ima vrednotni sistem vodilnega kadra v organizacijah (v NVO sektorju je prisoten močan ego po izboljšanju sveta) ter splošen pritisk trga, da morajo tudi NVO delovati kot podjetja. Nevladne organizacije lahko pri tem vidijo dobro priložnost v ponudbi družbene odgovornosti tehnoloških korporacij.
Takšno sodelovanje prinaša ugodnosti, a hkrati tudi dileme. Še posebej, če korporacije in podjetja s spornimi poslovnimi modeli (npr. izogibanje davkom) razumejo družbeno odgovornost do nevladnega sektorja kot vzvod za ohranjanje oz. povečevanja tržnega deleža za svoje proizvode, ki so problematični z vidika cenzure, pristranskosti in nadzora uporabnikov, promocijo svoje blagovne znamke ali izvoz korporativnega mentalnega horizonta v druge sektorje (t.i mentalna kolonizacija).
Zadnje obdobje se v medijih pojavljalo “zgodovinske” in “zvezdniške” zgodbe digitalne preobrazbe Slovenije. Pri tem pa pozabljamo, da potrebujemo dobre in navdihujoče zgodbe, ki so tudi resnično takšne. Takšne, za katere nam naša vest in naša notranji glas pravita, da so prave.
To nas pripelje do zadnje dileme NVO sektorja. Obstajajo namreč različne vesti in različni notranji glasovi. Zato je ena redkih stalnic v NVO sektorju njegova raznolikost. Tudi v odnosu do digitalne preobrazbe, korporacij ter politike spektakla in pragmatizma, po katerem se zdi, da postaja resnično samo tisto, kar je koristno za posameznika.
Mag. Simon Delakorda, direktor Inštituta za elektronsko participacijo.
Naslovna slika: Mathieu Stern (Unsplash).