Svetovno znana futurologinja Heidi Toffler in futurolog Alvin Toffler v svoji uspešnici »Revolucionarno bogastvo« ugotavljata, da ameriška družba ni sinhronizirana pri uvajanju sprememb. Da bi to slikovito predstavila predlagata, da si zamislimo, da stojimo ob avtocesti in spremljamo hitrosti avtomobilov, ki predstavljajo različne segmente družbe. Hitrosti avtomobila predstavljajo hitrost uvajanja sprememb na določenem segmentu družbe. Ugotovila sta naslednje:
- 100 milj na uro vozi ameriški biznis
- 90 milj na uro vozijo nevladne organizacije
- 60 milj na uro pelje ameriška družina
- 30 milj na uro vozijo sindikati
- 25 milj peljejo vlada in njene agencije
- 10 milj na uro vozi ameriški izobraževalni sistem
- 5 milj na uro vozijo mednarodne organizacije (IMF, WTO,…)
- 3 milj na uro vozijo politične strukture v državah G8
- 1 miljo na uro vozi zakonodaja.
Velike razlike v hitrosti uvajanja sprememb generirajo določene težave. Na primer ne moremo pričakovati da bo izobraževalni sistem, ki pelje s 10 miljami na uro pripravljal učence za delo v gospodarstvu, ki spremembe uvaja s hitrostjo od 100 milj na uro.
Tudi v Sloveniji se soočamo s podobnimi problemi. V zadnjih nekaj letih veliko slišimo o četrti industrijski revoluciji. Začelo se je leta 2011 ko so na sejmu v Hannovru skovali izraz Industrija 4.0 ,da bi opisali revolucijo v organizaciji vrednostnih verig. Sledila je knjiga »The Fourth Industrial Revolution« dr. Klausa Schwaba, ustanovitelja organizacije World Economic Forum, ki poteka vsako leto v Davosu. Leta 2016 na World Economic Forumu v Davosu je fraza »četrta industrijska revolucija« postala krilatica.
To se je zgodilo tudi v Sloveniji toda predvsem med gospodarstveniki. Podjetja se poskušajo vključiti v tokove te revolucije, podjetje FrodX d.o.o. v slovenščino prevedeno knjigo G. Schwaba v elektronski obliki ponuja brezplačno. Ostali segmenti družbe pa o »četrti industrijski revoluciji« ne razmišljajo preveč intenzivno, čeprav je več kot polovica knjige namenjena opisu vpliva četrte industrijske revolucije na družbo v celoti. To se vidi iz naslovov poglavij: »Na državni in globalni ravni, Družba, Posameznik, Pot naprej«.
Če želimo v Sloveniji graditi »vključujočo informacijsko družbo« in zagotoviti svetlo prihodnost, je nujno aktivirati vse pomembne segmente družbe, da skupaj iščejo rešitve za težave današnjega časa. Pri tem bodo imele nevladne organizacije ključno vlogo (v ZDA so na drugem mestu po hitrosti sprememb). Na žalost se tega še ne zavedajo.
Dr. Stanko Blatnik, IPAK inštitut.
Mnenje avtorja ne izraža nujno stališč Mreže nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo.
Naslovna slika: Markus Spiske (Unsplash).