Kriza kot priložnost za digitalizacijo

Kitajci imajo za besedo kriza dva znaka. Prvi pomeni nevarnost, drugi priložnost. Tudi trenutna kriza covid-19 je priložnost – priložnost za spremembe. Za udejanjanje sprememb je potrebno analizirati napake in se iz njih naučiti.

Iz razvoja dogodkov in obstoječega stanja bi se morali naučiti naslednji dve stvari:

  1. Živimo v globalnem svetu. Vsaka bolezen je od nas oddaljena 48 ur. V tem času pridemo iz ene točke na svetu v drugo ne glede na razdaljo. Ko smo dobili informacijo, da se je v Wuhanu pojavila epidemija, smo morali pripraviti ukrepe, ki jih bomo izvajali, ko bo virus pri nas. In morali smo se zavedati, da bo zagotovo prišel.

  2. Moramo poznati in razumeti eksponencialno rast. Zgodba pravi, da je Sissa ibn Dahir izumil šah za indijskega kralja. Ta ga je hotel nagraditi in ga vprašal, kaj bi želel za nagrado. Odgovor izumitelja je bil, naj mu da na prvo polje 1 plošče za šah 1 zrno pšenice, na vsako naslednje pa dvakrat več (prvo polje 1 zrno, drugo 2 zrna, tretje 4 zrna, četrto 8 in tako naprej). Kralj je mislil, da je to skromna želja vendar bi moral dati 264 − 1 = 18.446.744.073.709.551.615 zrn pšenice, kar je stehtano 1.199.000.000.000 metričnih ton. To je približno 1.645-kratna letna svetovna proizvodnja pšenice, ki je leta 2019 znašala 780,8 milijonov ton. Podobno je z virusom. V začetku smo imeli 1 primer v Italiji po 25-tih dneh pa 31.506 okužb.

Ker pa se večina ljudi vključno s tistimi, ki sprejemajo odločitve, tega ne zaveda, smo se našli v precej težkem položaju.

Drugi segment, ki ga je potrebno dobro analizirati in sprejeti ukrepe je naslednji: veliko govorimo o digitalizaciji, digitalni koaliciji, industriji 4.0., verižnih tehnologijah, informacijski družbi (EU je že leta 1993 sprejela tako imenovani Bangemannovo poročilo – Europe and the global information society. Ko pa je prišlo do sedanje krize, se je pokazalo, da smo še precej oddaljeni od zgoraj navedenih krilatic.

Nekaj primerov, ki to potrjujejo:

  • Vsi mobilni operaterji nas opozarjajo, ko pridemo čez mejo. Zakaj niso takoj po pojavu primera prve okužbe vsem, ki so se vračali iz Italije poslali sporočilo, da naj spremljajo svoje zdravstveno stanje, ker so se mogoče okužili? Vem, da se sedaj določena sporočilo pošiljajo, vendar je to prepozno. To so lahko mobilni operaterji naredili brez države, ki tehnologijo sploh ni znala izkoristiti za preventivne ukrepe. Bojim se, da prevelika centralizacija naredi državljane pasivne, zato se na lokalni ravni čakajo ukrepi države. Tisti, ki pa so proaktivni, pa imajo težave z državo (primer župana občine Šmarje pri Jelšah, katerega je po zaprtju šole napadel sedaj že bivši minister za izobraževanje).
  • Uvedli smo učenje na daljavo, ki pa v večini primerov sploh ne koristi prednosti, ki jih ponuja tehnologija. Učenci preko spleta tako dobijo naloge, ki jih naredijo klasično kot je na primer naslednja matematična operacija:

    In še pri tako enostavnem pristopu imajo težave učitelji, učenci in starši. Tehnologija pa omogoča bistveno več, vendar o tehnologijah predvsem govorimo.
  • Od leta 1995 (ko je bila še vojna v BiH) sem za študente računalništva v Sarajevu izvajal tečaj »Posebna poglavja programske opreme na daljavo«. Internetnih povezav je bilo malo, uporabljali smo IRC (internet relay chat). Dvakrat tedensko ob torkih in četrtkih sem se od 10h do 12h s študenti pogovarjal o nalogah, ki sem jim jih poslal po elektronski pošti. Pogovarjali smo o tem, kaj se morajo učiti in o njihovih seminarskih nalogah (nekatere še danes hranim, ker so bile tako izvirne in kakovostne). V Sarajevu je bilo tedaj malo računalnikov, študenti so bili v učilnici, ki je imela nekaj računalnikov in relativno počasno internetno povezavo, vendar je vse bilo zelo učinkovito in še veselo. Docentka, ki je bila v Sarajevu, mi je po pouku na srečanju v živo povedala, da so študenti komaj čakali, da se začne »pouk«. Ker sem imel »nickname« koala se znali reči »Dolazi koala«, ko sem se povezal z njimi. Danes imamo celo vrsto platform za učenje na daljavo, e-učbenike, učenci imajo opremo, vendar se to ne uporablja. Mislim, da bomo o tem morali narediti resno analizo in ukrepati.
  • Delo na domu oz. na daljavo (teleworking). V začetku 21. stoletja sem sodeloval v več projektih dela na daljavo, rezultati katerih pa niso zaživeli. Verjetno je tudi na tem področju potrebna resna analiza. Potrebno bi bilo jasno opredeliti pravila dela na domu. Govoril sem z znanko, ki se je odločila, da bo njena organizacija delala od doma. Takoj je imela birokratske težave kot so npr. ukrepi varstva pri delu. Birokracija in paradigma klasičnih delovnih mest so očitno velik problem pri uvajanju takšne oblike dela.

Lahko bi pisal še o nekaterih zadevah, ki kažejo, kako so pojmi kot je informacijska družba, digitalizacija, industrija 4.0. ali pa industrija 5.0, še vedno precej deklarativni. Upajmo, da se bomo iz trenutne krize in faze sanacije, ki ji bo sledila, nekaj naučili, oziroma kot politiki radi rečejo, »da ne bo nič več tako kot je bilo prej«.

Dr. Stanko Blatnik, IPAK inštitut.

Mnenje avtorja ne izraža nujno stališč Mreže nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo.

Naslovna slika: Tony Swainston (Twitter).

Dodaj odgovor