Kaj je e-vključenost in zakaj je pomembna v času pandemije covid-19?

Ministrstvo za javno upravo je opredelilo šest prednostnih področij za prenovo strategije Digitalna Slovenija 2030 in sicer gigabitna infrastruktura, podatkovna ekonomija, umetna inteligenca, kibernetska varnost, digitalna javna uprava in e-vključenost (digitalna vključenost) širše družbe. Za vsako izmed naštetih področij so bile organizirane delavnice z deležniki za skupno naslavljanje strateških ciljev ter oblikovanje ukrepov na način, da bodo zastavljeni cilji doseženi čim učinkoviteje. Navedena prednostna področja so bila predstavljena tudi na 3. forumu Slovenske digitalne koalicije. Nevladne organizacije v mreži NVO-VID pozdravljamo umestitev digitalne vključenosti, ki pomeni vključevanje državljanov v informacijsko družbo, med prednostna področja prenovljene strategije.

Kaj je e-vključenost?

Evropski statistični urad Eurostat opredeljuje e-vključenost kot sodelovanje vseh članov družbe v informacijski (digitalni) družbi. Eurostatova opredelitev e-vključenosti zajema naslednje tri stebre:

  • cenovno sprejemljive tehnologije (dostopnost);
  • dostopna in uporabniku prijazna IKT orodja in storitve (prilagojenost);
  • zmožnosti in veščine uporabnikov za uporabo teh orodij (kompetence).

Zakaj je digitalna vključenost širše družbe pomembna?

Nevladne organizacije, ki delujemo na področju informacijske družbe, v času epidemije covid-19 zaznavamo različne oblike izključenosti družbenih skupin in posameznikov v povezavi z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami. Tovrstna izključenost je v nasprotju z etično predpostavko digitalne vključenosti, ki pomeni takšno digitalno preobrazbo družbe, ki nikogar ne pušča ob strani.

Mreža nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo je v sporočilu za javnost 17. maja 2020 ob Mednarodnem dnevu telekomunikacij in informacijske družbe opozorila na vrzeli digitalizacije Slovenije v segmentu e-veščin, e-storitev in e-vsebin. Pri tem je pozvala Vlado Republike Slovenije, da zagotovi dostopne informacijsko-komunikacijske tehnologije in javne digitalne storitve za vse družbene skupine ter sprejme ukrepe za spodbujanje neformalnega učenja e-veščin (digitalne pismenosti) med prebivalci Slovenije.

Problematika dostopnosti

V času epidemije koronavirusa se je pokazalo, da najmanj 3700 učencev in dijakov nima računalnika za učenje na daljavo. Problem predstavljajo tudi t.i. bele lise oz. območja (npr. na Koroškem), katerih prebivalci nimajo dostopa do širokopasovnega spletnega omrežja, pogosto so tudi brez telefonskega signala. Poleg tega ima Slovenija glede na povprečje EU višje cene interneta (DESI indeks), kar sili ekonomsko šibkejša gospodinjstva v nakup cenejših paketov in posledično počasnejšega interneta, ki ne zadostuje za hkratno delo in učenje vseh članov v posameznem gospodinjstvu. Po podatkih Statističnega urada Slovenije (SURS) 10 % gospodinjstev nima dostopa do interneta, 25 % pa jih imelo 1. četrtletju 2020 težave s pogostimi prekinitvami ali zmanjšano hitrostjo fiksnih širokopasovnih povezav.

Problematika prilagojenosti

Prenos različnih dejavnosti vsakdanjega življenja v spletna okolja, predstavlja poseben izziv za ranljive skupine z različnimi oblikami invalidnosti in posebnimi potrebami, ki potrebujejo njim prilagojene digitalne naprave in storitve. Marsikomu so težave povzročali neprilagojena programska in tehnična oprema ter uporabnikom neprijazne e-storitve. Ustrezno prilagojene digitalne vsebine za vse družbene skupine so ključne za boljšo uporabnost ter za prijaznejše življenje v obdobjih fizične distance.

Problematika kompetenc (digitalna pismenost in zaupanje)

V času epidemije koronavirusa prihajajo do izraza številne vrzeli pri veščinah in kompetencah ljudi za delo in učenje od doma ter komunikacijo na daljavo. Po podatkih SURS je bilo leta 2019 v Sloveniji med 16–74-letniki 28 % oseb s pomanjkljivimi digitalnimi veščinami in 17 % brez digitalnih veščin.

V Sloveniji imamo družbene skupine (npr. upokojenci), ki v manjši meri uporabljajo digitalne tehnologije kot so pametni telefoni. Po oceni Zveze društev upokojencev Slovenije več kot 80 % slovenskih upokojencev, starih nad 70 let, ne uporablja (ne zna uporabljati) “pametnih” telefonov, več kot petina pa ne premore niti navadnih.

Ker državljani vse več vsakdanjih dejavnosti opravijo na svetovnem spletu, so tudi več časa izpostavljeni spletnim prevaram, pretiranim posegom v zasebnost in dezinformacijam. Povečuje se tudi odvisnost od digitalnih tehnologij. Poročilo o produktivnosti 2020 Urada Vlade RS za makroekonomske analize in razvoj navaja podatek, da 28 % ljudi v Sloveniji meni, da imajo digitalne tehnologije negativen vpliv na njihovo kakovost življenja (EU povprečje 18 %).

Večina (88 %) slovenskih udeležencev mednarodnega občanskega dialoga »Mi, internet« je mnenja, da podjetja in organizacije zbirajo preveč osebnih podatkov na spletu (npr. poslovni modeli spletnih platform) ter da jih je 40 % izpostavljenih dezinformacijam. Kot pogost problem komunikacije na internetu so izpostavili sovražni govor, lažne novice in spletne prevare (43 % udeležencev meni, da internet ni varen prostor).

Problematiko e-veščin (digitalne pismenosti) je zato treba nasloviti medresorsko ter na nivoju formalnega in neformalnega izobraževanja.

Predlagani ukrepi za digitalno kohezijo

Mreža nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo se zavzema za sistemsko ureditev prednostnega področja e-vključenosti (digitalne vključenosti). Konkretne ukrepe je predlagala v pozivu Slovenske digitalne koalicije za digitalizacijo Slovenije.

Poleg ukrepov v povezavi z digitalno dostopnostjo, prilagojenostjo in pismenostjo, so nevladne organizacije predlagale tudi ukrepe na področju digitalne demokratične participacije, ki bodo prispevali k večji udeležbi državljanov pri odločanju (uvedba e-volitev na daljavo in sistema e-peticij). Slovenija se po indeksu e-participacije Združenih narodov v letu 2020 nahaja na 12. mestu v EU. Po podatkih Eurostata pa je zgolj 5 % posameznikov v letu 2020 sodelovalo v spletnih posvetovanjih ali glasovanju o civilno družbenih ali političnih vprašanjih (EU-27 povprečje 10 %).

Predlagani ukrepi sledijo aktualnim usmeritvam EU na področju digitalizacije, ki jih je Svet Evropske unije določil 7. junija 2019 v sklepih o prihodnosti visoko digitalizirane Evrope po letu 2020 z naslovom »Krepitev digitalne in gospodarske konkurenčnosti v Uniji ter digitalna kohezija«. Za steber e-vključenosti prenovljene strategije Digitalna Slovenija 2030 so neposredno zadevni sklepi, ki opredeljujejo naslednje prednostne naloge v povezavi z digitalno kohezijo:

  • primerjalna prednost EU je v trajnostnem, na človeka osredotočenem digitalnem gospodarstvu;
  • vsi evropski državljani morajo imeti širše koristi zaradi digitalizacije in nihče ne sme biti zapostavljen v digitalni preobrazbi;
  • treba je premostiti digitalni razkorak in spodbujati socialno in ekonomsko vključenost, učinkovitost in inovativnost ter priključevati manj povezane regije, industrije, uprave in državljane, vključno tiste z nizkimi dohodki, s podeželja in iz regionalno oddaljenih skupnosti;
  • državljane je treba opolnomočiti za uporabo naprednih digitalnih aplikacij in infrastrukture ter spodbujati dostopnost ob zagotavljanju spoštovanja njihovih pravic do zasebnosti, zaupnosti elektronskih komunikacij in zaščite osebnih podatkov;
  • zagotovljen mora biti razvoj digitalnih veščin v korist vseh, ki bo preprečeval digitalni razkorak in ustvaril pogoje za bolj vključujočo digitalno ekonomijo;
  • prizadevati si je treba za razvoj gigabitne družbe prek fiksnih in mobilnih ultra hitrih širokopasovnih povezav, ki bodo v celoti dostopne in široko uporabljene s strani državljanov.

V Mreži nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo ocenjujemo, da so bila izhodišča za prednostno področje e-vključenosti širše družbe, ki so bila predstavljena deležnikom na delavnici Ministrstva za javno upravo, ustrezna ter da sledijo usmeritvam Evropske unije. To je nenazadnje potrdila tudi razprava med udeleženci delavnice.

Naslovna slika: European Commission Audiovisual Service.